plesna šola
MOJA PLESNA ZGODBA
40 LET. EN PARKET. NEŠTETO ZGODB.
Ples se je začel z enim korakom. Danes je postal način mojega življenja.
01 — VSE SE JE ZAČELO Z ENIM KORAKOM
Pred štiridesetimi leti sem naredil svoj prvi plesni korak.
Takrat še nisem vedel, kam me bo ples odpeljal.
Nisem vedel, koliko treningov, odrekanja, nastopov, tekmovanj, zmag, porazov, prijateljstev in življenjskih zgodb bo prišlo z njim.
Vedno sem imel pred seboj samo naslednji korak.
In vsak naslednji korak je odprl nova vrata.
02 — TEKMOVALNI PARKET
Ples je hitro prenehal biti samo nekaj, kar počneš.
Postal je nekaj, čemur se posvetiš.
Tekmovalni ples me je naučil discipline, vztrajnosti in odgovornosti.
Za vsakim lepim trenutkom na parketu so ure treninga, ponavljanja, napak, popravkov in odločnosti.
Dolga leta sem nastopal na domačih in mednarodnih tekmovanjih ter bil del slovenske plesno-športne reprezentance.
Toda danes, ko pogledam nazaj, ne vidim samo rezultatov.
Vidim predvsem pot do njih.
Vse tiste ure, ki jih nihče ni videl.
Vse tiste trenutke, ko je bilo treba poskusiti še enkrat.
In potem še enkrat.
03 — TEKMOVANJE TE NAUČI TUDI ŽIVLJENJA
Na parketu se hitro naučiš, da ne moreš vedno zmagati.
Naučiš se sprejeti poraz.
Naučiš se pobrati.
Naučiš se pogledati, kaj si naredil narobe.
In naslednji dan priti nazaj na trening.
Morda še bolj odločen.
Ples mi ni dal samo znanja plesalca.
Dal mi je vztrajnost, disciplino in spoštovanje do dela.
Vrednote, ki jih danes prenašam tudi v svoje pedagoško delo.
04 — KO SEM ZAČEL ZNANJE PREDAJATI NAPREJ
Prej ali slej pride trenutek, ko ugotoviš, da znanje, ki si ga pridobil, ni namenjeno samo tebi.
Da ga želiš predati naprej.
In takrat se začne novo poglavje.
Poučevanje.
V vseh teh letih sem ugotovil nekaj zelo pomembnega:
Znati plesati je eno. Naučiti človeka plesati pa je nekaj popolnoma drugega.
Vsak človek, ki pride na parket, pride s svojo zgodbo.
Nekdo je samozavesten.
Nekdo ima tremo.
Nekdo misli, da nima posluha.
Nekdo pride zaradi partnerja.
Nekdo zaradi druženja.
Nekdo želi tekmovati.
Nekdo pa si samo želi narediti nekaj zase.
In prav zato vseh ljudi ne moreš učiti na enak način.
Ljudje niso koraki. Ljudje so ljudje.
05 — VEČ KOT TRI DESETLETJA PREDANOSTI
Več kot 35 let sem predan plesu tudi kot pedagog in mentor.
V tem času sem se naučil, da učitelj ni tam zato, da pokaže, koliko zna.
Učitelj je tam zato, da pomaga drugemu človeku odkriti, koliko zmore on.
Zato mi nikoli ni bilo dovolj, da nekdo samo pravilno izvede korak.
Želim, da ga razume.
Da začuti glasbo.
Da začne zaupati partnerju.
Da se na parketu sprosti.
In potem pride tisti trenutek.
Človek, ki je še pred nekaj tedni rekel:
»Jaz pa tega ne bom znal.«
nenadoma zapleše.
In se nasmehne.
Takrat veš, zakaj to počneš.
06 — LJUDJE SO NAJLEPŠI DEL TE ZGODBE
V vseh teh letih se je zvrstilo ogromno ljudi.
Plesnih parov.
Učencev.
Tekmovalcev.
Začetnikov.
Ljudi, ki so ostali leta.
In ljudi, ki so prišli samo za kratek čas.
Vsak je prišel z drugačnim razlogom.
Toda prav ljudje so postali najlepši del moje plesne poti.
Ne pokali.
Ne medalje.
Ne naslovi.
Ljudje.
Njihov napredek.
Njihov nasmeh.
Njihova samozavest.
Njihov prvi nastop.
Njihov prvi uspeh.
In včasih samo njihov stavek:
»Miha, danes sem prvič zares užival.«
Takšne stvari ostanejo.
07 — PLES PRED KAMERAMI
Ples me je pripeljal tudi pred televizijske kamere.
V oddaji Zvezde plešejo sem kot profesionalni plesalec, koreograf in mentor dobil priložnost sodelovati z različnimi znanimi Slovenkami.
Vsaka sezona je bila nova zgodba.
Nova osebnost.
Nov karakter.
Nov izziv.
In vsakič znova sem se moral prilagoditi človeku, ki je stal ob meni.
To je bila ogromna izkušnja.
Ne samo zaradi televizije.
Ampak zato, ker me je še enkrat spomnila na nekaj, kar sem se učil že kot pedagog:
Ples se začne pri človeku. Ne pri koraku.
08 — 2018
Nekateri trenutki ostanejo za vedno.
Leto 2018 je eden izmed njih.
Skupaj z Natalijo Gros sva v oddaji Zvezde plešejo osvojila zmago.
Na zunaj je bil to trenutek.
Nastop.
Rezultat.
Pokal.
Toda človek, ki pozna ples, ve, da se prava zgodba ne zgodi v nekaj minutah.
Za njo so ure dela.
Ponavljanja.
Pogovori.
Napake.
Smeh.
Napetost.
Zaupanje.
In tisti trenutek, ko moraš skupaj stopiti na parket in verjeti, da bo uspelo.
Zato danes zmage ne gledam samo skozi rezultat.
Gledam jo skozi pot, ki je pripeljala do nje.
In ta pot mi pomeni še več.
09 — PLES JE ZA VSE
Ples nikoli ni spraševal, kdo sem.
In tudi jaz ne želim, da bi ples spraševal, kdo ste vi.
Ni pomembno, koliko ste stari.
Ni pomembno, ali ste začetnik.
Ni pomembno, ali ste že kdaj plesali.
Ni pomembno, ali pridete sami ali v paru.
Ples sprejme vsakogar.
In prav zato mu pripadam že toliko let.
10 — PLES KOT USTVARJANJE
Ples zame nikoli ni bil samo izvajanje naučenih korakov.
Je ustvarjanje.
Je občutek za glasbo.
Za prostor.
Za gib.
Za človeka.
Vedno me je zanimala tudi estetika, vizualna podoba in grafično oblikovanje.
Na prvi pogled sta ples in oblikovanje dva različna svetova.
Meni nista.
Oboje temelji na občutku za ritem, ravnovesje, prostor, detajl in estetiko.
Zato verjamem, da mora biti tudi plesna izkušnja nekaj več kot samo ura, na kateri se naučimo korake.
Mora biti lepa.
11 — DANES
Ko pogledam nazaj na štiri desetletja plesa, se mi zdi skoraj neverjetno, koliko življenja se lahko skriva v enem samem prvem koraku.
Plesalec.
Tekmovalec.
Pedagog.
Mentor.
Koreograf.
Ustvarjalec.
In predvsem človek, ki je skozi ples spoznal ogromno drugih ljudi.
Danes ne potrebujem več parketa zato, da bi komu dokazoval, koliko znam.
Na njem sem zato, ker ga še vedno čutim.
Ker me glasba še vedno premakne.
Ker me še vedno zanima gib.
Ker še vedno rad ustvarjam.
In ker me še vedno iskreno razveseli človek, ki pride na parket z dvomom in ga zapusti z nasmehom.
To je tisto, kar je po vseh teh letih še vedno najlepše.
12 — KAJ MI JE PLES V RESNICI DAL?
Če bi moral po štiridesetih letih odgovoriti na to vprašanje, bi bil odgovor precej preprost.
Dal mi je ljudi.
Dal mi je izkušnje.
Dal mi je disciplino.
Dal mi je padce in zmage.
Dal mi je prijateljstva.
Dal mi je priložnosti, o katerih nekoč nisem niti sanjal.
In dal mi je možnost, da svoje znanje vsak dan znova predajam naprej.
Ampak predvsem me je naučil nekaj zelo preprostega:
Vsak velik korak se začne z majhnim.
13 — ZGODBA SE NADALJUJE
Štirideset let po prvem plesnem koraku še vedno gledam naprej.
Še vedno se učim.
Še vedno ustvarjam.
Še vedno verjamem v moč glasbe in gibanja.
In še vedno verjamem v človeka, ki prvič stopi na parket in še ne ve, kaj ga čaka.
Morda bo njegov prvi korak postal samo lep spomin.
Morda bo postal nova ljubezen do plesa.
Morda bo spremenil njegovo samozavest.
Morda bo spoznal človeka, s katerim bo preživel naslednja desetletja.
Tega nikoli ne veš.
Veš samo, da moraš prvi korak narediti.
MOJA ZGODBA SE ŠE NI KONČALA.
Še vedno pišem njeno naslednje poglavje.
Morda ga bomo nekoč napisali skupaj.